Okej, načeloma mi Trebnje in njegovi prebivalci niso ravno pri srcu (da ne govorimo o njihovi glavni cesti), pa vendar so mi danes močno polepšali dan s tem, ko so brata in mene odfijakali v Italijo, na smučišče Monte Santo di Lussari. Svete Višarje, po domače. Po začetnih ob-šesti-uri-zjutraj problemih, ki se jih lahko sklepa po naslovu tega zapisa (pač no, očitno moje lasne konice dokazujejo tudi stanje v glavi) sem po zaslugi mamine intuicije (hvala, mati!) vseeno lahko skiznila na bus in se odpeljala novim dogodivščinam naproti. Pfff.
Enivejs, moj prvi vtis, ko sem prišla čisto na vrh gore/hriba in videla prvo progo, je bil ‘Jup, kr obrn Maša, kr obrn’. Sej okej, sem jo šla sprobat, ampak je bila za moje pojme in sposobnosti preprosto preveč težka. Strmina skos, a štekaš?! Ampaaak! Ker sem kul in prisluškujem Slovencem na sedežnici, sem bila jasno seznanjena s tem, kako celotno smučišče sploh ‘deluje’. V bistvu se vse skupaj odvija na dveh hribih in, glej ga fail, jaz sem bila prav na tistem z največjo strmino. In tako sem lepo vzela pot pod noge (v bistvu bord pod roke) in se peška odpravila na drug hrib. Okej, pretiravam, pravzaprav narediš samo krog okrog tistega mini hriba vmes med obema hriboma. Če kdo to zdaj razume … A hvala Bogu celoten trud, švicanje, rdeč obraz in 22€ niso bili zaman, kajti uspela sem najt tako super super super proge, da sem si celotno vožnjo navzdol govorila ‘omg, to je zakon, Maša, ti si zakon, o šit no, kk je pa kul!’. Pač, dokler nisem padla, an.
Razgled pa veličasten. Po moje sem videla vse do Amerike.
Sem bratu pokazala, kako se taprav selfie nardi. 😀
All in all, razen tega, da mi je enkrat uspelo naredit spektakularen padec, da me je obrnilo podolgem in počez in mi uspelo narediti preval z bordom na nogah, da me je na sedežnici nadrl Italijan ter da sem like a pro z glavo priletela v trdo sneženo steno (ne prašat kk), sem pravzaprav vse skupaj preživela precej dobro. Tenksič, Trebnje, za en super dan. 😀
flightless bird 