Multipraktik.

Včasih je težko bit tam za vse.  Težko je imet dobro frizuro; tako, da bi ustrezala lih vsem okusom. Težko je imet odprto marelo na vročem soncu in met maksimalno dva osebka spodi, ker včasih bi rad pod njo spravu prav vse ljudi, ker pač vidš, kk jim je vroče. Včasih je težko plesat na glasbo, ki je popolnoma mimo tvojega okusa, čeprav te prijatelji skoraj na kolenih prosijo, da preprosto moraš it plesat z njimi, ker ‘drgač ni fore’. Težko je it v plesat v prvo vrsto, ker se počutiš neumno, ko dviguješ roke/skačeš, ker imaš v glavi, kaj si bojo drugi mislili o tebi (še huje je, če nimaš deodoranta! Aš tk!). Težko je it ven do petih zjutraj žurat z družbo, ker ti pač nisi take vrste človek, čeprav po drugi strani nočeš izpast kot partibrejkr. Težko je nardit v redu fešto za rojstni dan, ker moraš s (pravo) izbiro povabljenih poskrbet, da nobenemu ni dolgčas in da se noben ne počuti zapostavljenega in da nobenemu ne zmanjka besed. Da dobro poznaš ljudi in veš, kdo ‘se bo lahko menil s kom’. Težko je napisat ‘dobro’ objavo; tako, ki bo vsebovala vsa dejstva in vse ljudi in vsa njihova stališča. Dobra v narekovajih zato, ker my point of view pač ni dovolj, hkrati pa ne pomeni, da ni dovolj dober. Ja, vem; šteki, če moreš. Včasih je težko ne-takoj odgovorit na sms/sporočilo na fejsbuku, ko si v družbi. Ker pač hočeš bit tam za vse, takoj. In to je problem. Kaj pa če jaz nisem na prvem mestu na nobenem ‘seznamu’, tako, kot so drugi na mojem? Ah …

Tresem se. In ne od mraza.

Včeraj, kot vsi dobro vemo, je Mirna Peč gostila državni kviz Mladi in kmetijstvo (oh, so exciting; ali pač?), kar je pomenilo, da bo na koncu itak še veselica. In ker seveda morava ‘vzdrževati’ videz ponosnih Dolenjk (hm?), sva se s cimro odločili, da bova pač šli. In enkrat za spremembo nisem bila jaz tista, ki je peljala, kar je pomenilo, da ste me lahko občasno videvali s kakim Radlerčkom ali dvema v roki. Ja upsidejzi no, smo še mladi. Kind of. Enivejs, point vsega ni, da vam razlagam moje ‘pivske zgodbice’ (ker pijem tako oh in sploh veliko, an), ampak nekaj popolnoma drugega. Vem, verjetno se sprašujete, kaj neki se lahko zgodi na eni navadni veselici (poleg občasnih izpadov elektrike; i lol’d). Ampaaak, prišla sem do končnega spoznanja, da se določene ljudi resnično mora dejansko samo pozabiti, iti naprej & se absolutno ne ozirati nazaj. Ker očitno njim to uspeva prav v redu.

Ne, ne govorim o ljubezenskih težavah, pač pa o prijateljskih. No, ”prijateljskih”. Namreč, a ni res zanimivo, kako imajo nekateri ljudje prav poseben dar, da te lahko začnejo ignorirat na polno, ne glede na to, da si se pred letom dni lahko z njimi menil dejansko prav o vsem? Ne vem, a mogoče pričakujete, da bom začela po kolenih hodit za vami (ker ti dnevi so že davno mimo), samo zato, da bom dobila vašo pozornost? Ali pa mogoče samo preprost ‘Hej!’ nazaj? Ne, seveda ne. Ker pozdravljati ljudi ni več moderno. Ker z ignoriranjem se dandanes pač največ doseže. Ker ko si npr. slaven, si mi navadni ljudje ne zaslužimo nič več, kot le pogled v vaš hrbet. In prosim, ne mi zdaj z izgovori, da ‘ni bilo časa’. Fuck that, bil je čas za pozdrav, če ne drugega. Ampak v redu, če se gremo tako igrico, I’m in. Dajmo se ignorirat. Ker imam dosti takega sranja, prav res. Dojadilo mi je. Pa bodite dive, če hočete, samo jaz od včeraj naprej pač nisem več vaš fan. Ampak to vas itak nič ne gane, ane?

Rant over.