Dear God

Everything feels a bit distant to me… As if lately life’s been slipping through my fingers and I can’t seem to keep up. Everything feels confusing… It feels like I’m not really here.

I’ve been trying to clear my head for a while now yet I’m still not able to think things through. I still don’t know how I feel about certain things and that worries me.

Sometimes I feel like I totally know myself and other times I can’t even recognize me. Which scares the poop out of me.

Seriously. Who am I?

10/2016

Summer Vol. 2

Evo mene. Po dveh mesecih zabušavanja in izogibanja pisanju o mojih ‘go-with-the-flow dogodivščinah’ – ker se mi pač ni dalo – (more of that here) sem se končno odločila (tudi zaradi pritiska na fejsbuku; kao 😛 ), da vam ta čudovit sončen in topel prvoseptembrski šolski dan polepšam s še bolj sončno obarvanim blog postom. V slovenščini, delno! Torej, represent represent: Kaprije! Wooohooo. Roke gor tisti, ki ste že bili na tem tako osamljenem hrvaškem otoku, da niti za lastne kartice nima! High-five!

V glavnem. Pred temle še nikol prej nisem slišala za Kaprije, kaj šele, da se dol v mladinskih skupinah preživlja počitnice. Odločitev za počitnice je bila sklenjena res čisto na hitro. Ker ob treh zjutraj za vikend nimam kj bolj pametnega za delat kot se pač prijavljat na take stvari. Menda sem bila celo prva, ki se je prijavila (ja halooo, če je blo pa za 5€ cenej!), upsidejzi. Mister je bil pa takoj za mano, hihi. Kakorkoli že. Ker je tja šlo tudi par ljudi, ki jih bežno ali ne tako bežno poznam, je blo treba tisto prijavo kakopak izpolnit pa poslat, ker menda takih počitnic ne gre zamudit. Preverjeno.

zahood

Od vsega skupaj me je najbolj skrbel moj želodec, itak (človek bi prej pomislil, da me bo bolj skrbelo to, kako bom izgledala v kopalkah, ma fuuučka mi se 😀 ), in že prvi dan me ni razočaral. Ko smo ob približno desetih (pol ure gor dol) zvečer prispeli na Kaprije, so nam seveda ponudili večerjo – hrenovke > čevapčiči. Woop. Sama sem bila lačna k zmaj, moj želodec pa se je po večerji odločil še majčkeno bolj zmajevsko obnašat, kar pomeni, da ko so si po večerji vsi udeleženci krenili namakat tačkice v morju, sem jaz večer sama preživela v družbi postelje in bolečine. Fun! Na srečo je bilo tako samo prvi dan, druge dni se je obnašal bolj spodobno. Priden poba.

Vsi udeleženci smo bili že predhodno razdeljeni v skupine in juhu, pristala sem skupaj z Mistrom in še dvema carjema, Nastjo in Kristjanom. The Amazing Four, prav res! 😉 Ker je imela vsaka skupina vsak dan svojo nalogo (od kuhanja, pripravljanja mize, pomivanja posode, pometanja hiše, pomivanja kopalnice do trganja trave (wut?!), ustvarjanja poti do kapele ipd.), je eden najlepših spominov prav tisti od našega kuhanja kosila, skupaj s še enim carjem (ja, Lukaš, o teb govorim 😛 ). Program je sicer potekal tako, da smo po jutranji maši/molitvi in zajtrku imeli dvourni vsebinski blok, potem je se je pripravljalo kosila in hamsanje le-tega, nato preživljanje časa na plaži do nekak sedmih zvečer, po plaži pa še pripravljanje in hamsanje večerje ter večerna refleksija in molitev, od desetih naprej pa smo imeli prosto. Vmes se je seveda vedno našel čas za družabne igre, ki jih jaz osebno res ne maram, namreč zato, ker vedno izgubim ali pa ker postanem živčna. Tko, judge me.

amazing4

Letošnja tema počitnic se je nanašala na medsebojne odnose (naslov se je glasil ‘Kam te veter nosi? Pomembni so odnosi!’). Takole nekak so nas prepričevali na spletni strani SKAM-a: V središču letošnje Poletne šole skupnosti bodo medosebni odnosi. Ne le, da jih bomo živeli – poskušali jih bomo bolje razumeti, se o njih pogovarjali in si prizadevali rasti. Vzeli si bomo čas zase in čas za skupnost. Skupaj bomo odkrivali lepoto in zahtevnost komuniciranja ter se učili sprejemati medsebojno drugačnost. Ob vsem tem bomo odkrivali, kaj zame in zate pomeni bližina. V skupnosti bomo imeli tudi dobro priložnost, da nova in poglobljena spoznanja tudi zaživimo. Tako se bomo iz izkušnje učili, kje lahko vsak osebno raste v svojem odnosu do drugih. Glede na to, da vedno pravim, kako asocialna oseba sem, poleg tega pa obiskujem tak faks, kjer je učenje o vzpostavljanju in grajenju odnosa z drugimi bolj kot ne bistvo in zato pridobivanje izkušenj vedno pride prav, sta bila to še dodatna razloga, zakaj sem se počitnic sploh udeležila.

Če ”na hitro” povzamem celotno dogajanje v tednu: prvi dan smo se razdelili v pare ter na ”umetniški” način spoznali drug drugega, poleg tega pa smo preizkusili še naš spomin in sicer s tem, da smo se morali spomniti čimveč stvari o svojem sogovorniku; torej, ne le tega, kar je govoril, temveč tudi to, kako je izgledal, se držal, kakšna je bila njegova frizura, obrazna, telesna mimika, ton in barva glasu ipd.. Prav vsi vemo, da imam sama velike probleme s spominom, zato sem bolj kot ne failala (in mogoče čisto malo goljufala :P), je bilo pa zato dosti smeha. V torek smo v skupinah odkrivali koliko nam odnosi v današnji družbi sploh pomenijo. kaj je v njih pomembnega oz. bistvenega, kaj nas ovira pri vzdrževanju odnosa itd. (ja, malo berem iz naših knjigic – vzrok preberi tri vrstice višje 😉 ). V bistvu smo imeli res super pogovor s skupino, if you ask me. Sreda je bila namenjena izletu v Šibenik. Okej, ne vem, če ste že bili kdaj na katamaranu, ampak faaaađ, meni se je zdelo, kot da sem vstopila na letalo. Ne hecam. Meni osebno je blo noro, mogoče prav zaradi tega, ker je bila to moja prva izkušnja z njim (awwww). Za izlet v Šibenik nismo dobili posebnih nalog, razen par kuvert, ki smo jih morali odpirati ‘ob dolgčasu’, ‘ob nesoglasju v skupini’, ‘ob veselju’, ‘v težavah’, ‘pred odločitvijo’… You get the point. Zgornja slika npr. prikazuje našo uspešno najdbo šibeniškega bagatina (bejsikli srebrn, nad 230€ vreden kovanec), ki je bila ena od nalog v kuvertah. Juhu mi! 😛 Naša skupina se je kasneje priključila še eni in tako smo vandrali cel dan po mestu, pošnofali trgovino, napolnjeno s samimi sladkimi zadevami, šli molit v eno od cerkva, švicali vse do gradu nad Šibenikom ter se ‘prepirali’ nad izbiro velikosti pice. Nujno je bilo seveda slikanje na pokopališču zraven gradu, ker demt, ljudje tam gor majo res nor razgled. 😉 In ah, te majhne, srednjeveško izgledajoče ulice … Big like! Pa sončni zahod za nazaj … I’m a sucker for sunsets.

šibenik

IMG_20140716_120324

randomcerku

IMG_20140716_123051

kip

zahod

Četrtkov vsebinski blok je bil namenjen odkrivanju naših dobrih in slabih lastnosti. Ah, slabih se je pri meni našlo celo morje (haha, get it? Ker sem bla na morju. Ha. Ok, I give up), večji problem je bilo našteti tistih 5 stvari, za katere bi rekla, da sem v njih dobra. Težka, težka. Je bilo pa zanimivo, kaj čem.

V petek so tisti tapogumni že nevemkdaj zjutraj krenili na najvišji vrh Kaprij (132m, lej to 😀 ), da bi lahko videli sončni vzhod. Jaz nisem med tapogumnimi in sem tako raje zavlekla svoj spanec ter se zbudila v prazni sobi. Mistra sem našla v drugi prazni sobi. Človek bi reku, da sva čist za skup. Anyways, kot sem že rekla, sem bolj za sončne zahode, ne vzhode. No, tudi ostali ne-tako-pogumni-ali-pač-samo-zaspani smo se par ur kasneje odpravili na vrh, kjer smo vsi skupaj imeli sveto mašo. Jako jako fajn je blo tam gor, priznam. Ma vseeno mi ni nič žal, da nisem videla vzhoda. 🙂 Vsebinski blok je vseboval pogovor v dvojicah ob pomoči moje najljubše knjie, Le Petite Prince – iiiiii -, in sicer na temo ustvarjanja vezi, prijateljstva, spoznavanje drug drugega, odgovornosti v odnosu ipd.. Izvedela sem precej zanimive stvari, zato se ta dan uvršča med tiste najboljše v tednu. Kar se tiče sobote pa mi je v spominu ostala samo zaključna feštica z vsem možnim dogajanjem. Opa. No, dejmo, odprimo vsi pesmarico na strani 116 (recimo, da sem zadela 😛 ). 😉

razgled

IMG_20140718_072125_1

 

Nedelja pa itak … Jutranja maša, kreganje oglašujočega se želodca (I’m weird like that), veliko presenečenje zame, zadnji sladoled in odhod domov. Kratko, a sladko. Aja, pa naaaajlepša zahvala Tomažu in tvojmu tati, da sta nas tri v LJ zapeljala do doma, ko so trolice obupale. 🙂 Prav tako hvala Luki za še zadnje smešne fore. 😀

IMG_20140720_180831

Kaprije so nam ponudile še mnogo drugih zabavnih trenutkov, od skakanja v vodo v pristanišču popoldne in v le-de-nem večeru, otročjega špricanja v vodi in ustvarjanja ”modric” na obrazu od udarca z nogo (ups 😀 ), prijateljevanja z Dušanom Kamnom, 15+ minutnih pogovorov z ostalimi udeleženci, večernih sprehodov, tik-pred-nosom zaprtega bara, večerne adoracije, do zasebnega koncerta, ko se tuširam (hvala res, drugič izberta majčkeno bolj veselo pesem, prosim 😀 ), kot tudi manj zabavnih (še vedno si pucam uho od tistga, kar si mi naredu, Marko!; in pa, proooosim, drugič mal več zelene solate, tenkjuverimač!). But all in all, it was a pretty pretty good week. 🙂 Največja in najlepša hvala vsem, you were awesome!

Dress code? Be dressed.

Awkward too-many-people-not-enough-cars problem. Awesome car company later. Laughter. Half an hour pro and cons debate about scouts. More laughter. Praying in four different languages in the car (and six when we went home). Rain. More rain & clutching Misters’ hand like we’re gonna die there and then. Sunshine. HEAT. Awesome border controllers, thinking Međugorje is a six-day Rock-Otočec-kindof festival. HELLO Međugorje! Disappointment with how far away we were staying but amazement at how beautiful/awesome our house was. Pretty good roomates. 😉 Crazy bathrooms. Rain again. Beginning of the festival. NO ONE FROM SLOVENIA SAYING ‘HELLO’ AT THE REPRESENTATION OF COUNTRIES! Shock and disappointment. Crazy screaming later because one girl managed to get on stage at the very end and say hello to us all. Holy mass. No more rain. Psalm 34 – goosebumps all over. Beautiful adoration. Bed. Immediately asleep.

vse

(look at my photograph-and-later-edit-in-photoshop skills, woohoo)

Loads of new songs. Loads of new musical instruments. Gossiping about relationships. 😉 Finding out about new relationships. TOO MUCH SUN. Sleeping while professors testify. Dancing nuns. 50,000 people. A boy who didn’t really know how to dance but that didn’t stop him. Crazy priest next to him. *KIIIIISLUUUUUU*. Dress hunting. Cheapest bakery ever. Owner? – Neki Samahodaj! Prinesi mi rožeee.

IMG_20140801_212347

IMG_20140804_203853

IMG_20140802_174757

 

Sneezing turtle – little dinosaur. Bakifest, maybe? Dinner: Nesquick chocolate balls with no lactose-free Milk. Writing silly postcards. Međugorje, lighted up with candles.  Libanon singer – gimme your voice. RESUCITO! Križevac in the night – amazing view. Party on the last day. Meeting other Slovenians and being all nationally conscious.

IMG_20140802_224938

Crnica in the distance.

IMG_20140802_224948

Sun going crazy.

IMG_20140803_130617

Lovely Mister moments.

IMG_20140805_121825

Beautiful. Amazing. Unforgettable. Filled with laughter, joy, love, friendships, prayers. Just perfect. Thank you, Mary.

Summer Vol. 1

So. Hiya. How you doin’? (try and picture that in Joeys’ voice) It is currently the last weekend of July (if you, by any chance, don’t know this yet) and I have decided to do another blog post. Who’s excited? Thank you to those three people who raised their hands. 😉

I’ve been banging my head to the wall for the last five days because I just couldn’t find an inspiration for writing this post at all. I’ve spent last week on the seaside with a group of awesome people and when I came to Ljubljana I was like ‘this was so good it deserves its own blog post but I’m soooo laaaazyyyy to writeee iiiit’. But later, after all the kissing and hugging and crying from my family when I came home home (it wasn’t really like that), I realized this actually wasn’t the only thing I loved this summer and that there were other super-awesome days when I felt like life is purr-fect. Soooo, hold on to your chairs and brace yourselves, happy blog post is coming. Kinda. Unusual, might I say. Oh, and I’m writing this in English today (nooo, really?), so when there’s a mistake, well, fck, I’m not British, am I? Anyhoo.

It’s a bit unusual for me, making a quick decision right there on the spot. I usually think about it for a long time and also think about all the possible consequences (for example, if you’re in a store like New Yorker and you see this really cool T-shirt and you’re like ‘ooooh, that looks super pretty and it’s not expensive at all’; and then you start to imagine what would happen if you actually bought that shirt and you’re like ‘wait, it’s from New Yorker, which pretty much means the quality of it is pretty shitty (sorry N.Y. fans, but it’s true) and it will be ruined after one wash, and also my boyfriend doesn’t like it when I wear too much gray and he might even dump me because of it and oh my god it’s winter so why would I even need a T-SHIRT and, to be fair, this color doesn’t even match my eyes’. So, eventually, you don’t even buy it, even though you liked it very much at first). What I wanted to say is that most of my decisions turn out to be not decisions at all, because I’m, I don’t know, too afraid of what will happen, if I say ‘yes’ to some stuff even though they look so much fun at first? And so I’m just like ‘nope, this won’t end well, I’ll just pass’. I don’t know, I don’t even understand myself. Maybe that’s even normal. But nonetheless, I have decided to say ‘eff it’ to some stuff and just go with the flow. See where the world takes me or whatever. See if my stomach wants to finally cooperate with me and doesn’t make a sound every effing second (I’ll get to that in next blog post). And so, after this long, boring and possibly not-understandable-at-all intro, I here by present to you my big ‘go-with-the-flow-even-though-i-think-im-gonna-regret-this-but-i-dont-care-anymore decisions’. Why do I have a feeling you’re expecting some WOW ‘eff-it decisions’ now, when in reality, I’m just going to talk about my fun summer stuff? Meh, sometimes trying too hard for a ‘good’ intro makes everything else worse.

poletje

It all started with this thing, but I’m not going into it again because, well, I don’t want to repeat myself (even though, ironically, the title of that post is ‘Decisions’). Today I’m only going to talk about the second unexpected thing that happened to me this summer – pilgrimage from Ljubljana to Brezje. At night. By foot. Some people might say this isn’t a big thing at all, but daaaaamn, it was for me. Just imagine, walking on asphalt for at least six hours straight, having only two hours of break and then another four or five hrs of walking. You pretty much die after two hours. Two! Or better yet, your feet die.

89

I decided to go to this crazy thing literally in the last second and no-one actually knew I was going because I imagined this super-duper surprise for everybody that I knew was going (so many ‘goings’ in one sentence, oh my). The whole thing was supposed to start in the centre of Ljubljana at six p.m. and of course I thought that at least one person I know will show up. Guess what? No. One. Showed. Up. Because everybody joined the ceremony in Šentvid which was like two hours and 7,4km later (according to Google Maps; it felt quite longer). My mood just went from ‘yaaaay’ to ‘whaaaat?!’. Okay, I partly blamed myself for not telling anyone, but anyhoo. When people in Šentvid finally joined me and other people that came from LJ Centre, I felt a bit better. Laughter helps a lot. But then it started raining and geniuses as we were we didn’t have any umbrellas with us except one (that I actually took shelter under, oopsiedaisy; thanks again Petra! 🙂 ). Okay, it wasn’t really that bad, it was actually quite fun. But really, after walking for four hours  (we started at six, walked ’till eight to Šentvid, had an hour of break there & then continued or way), my feet reeeeally started to hurt but our plan was to get to Kranj by one a.m. which meant at least two more hours of walking. Every little village seemed to be ten times as big as it actually was. And then occasionally I had that shocking thought going through my head that I wasn’t even halfway there yet and I was already dying.

Soooo, after a lot of ‘WHEN ARE WE GOING TO GET THERE??!’ questions we somehow managed to come to Kranj. EVERYTHING. HURT. No, seriously, my feet were dead to the world, I walked like I pooped my pants, but I felt kinda better when my friends were moaning about their legs/feet/knees pains, too. 😉 Also, a big thanks to a lady in the restroom – it felt really good laughing so hard after complaining so much about pain in our bodies. An hour later, after a prayer in Kranj’s church, we set off again, this time in a much bigger group because a lot of people joined us in Kranj. Thankfully, my friend and I were in the right place in the queue at the right time, because some of them decided to sing. And man, could they sing. It felt good, really good and somehow inspiring, and it was also loads of fun listening to their conversations. Stalker!Maša radar was on! But after a while, they gave up, too. One girl complained she was already tired so much and we weren’t even two km away from Kranj. Yeah, well, try walking for six hours and then we’ll see what happens.

I think the part that messed me up the most was the last bit, the last valley. That road down there dragged for SO LONG I almost gave up and just threw myself on the ground and said goodbye to the world. Both me and Nataša stopped several times because that was just it, we were at the ends of our strenght. At least I were. Seriously, my feet never felt so tired before. I wasn’t like tired tired, like, I wasn’t feeling sleepy. It was just that that mental pain messed me up pretty hard, I guess. Buuuuut after a while, we were rewarded with the best gift we could ever hope for. This sign!

Processed with VSCOcam with g3 preset

Haaaallelujah, haaallelujah, hallelujah, hallelujah! And not even ten meter away from this sign there was one of our friends that also almost gave up, but in a slightly different way. Poor little thing. 😀 Is it really horrible of me to say that I felt good about the whole situation, because I actually thought I was going to be the one fainting? Sorrryyyy. 😛 But yeah, everything went up from then on. And when the sun rose and a mist appeared on the ground, everything looked beautiful. We could also see Triglav in the distance. So pretty and so pure. I’m more of a sunset person, but this was definitely worth walking for.

IMG_20140628_054017

And then: BREZJE. Wow. We made it. I made it. For real. Ten hours and more than 40km. Proud moment there. We had a mass there, too, but I started to feel pretty sick so I just went outside, sat down and soaked myself in the morning sun and listened to the whole service from there. That counts, too, right?

IMG_20140628_055456

IMG_20140628_055613

IMG_20140628_062207

 

To sum up, it wasn’t all so bad as it sounds. We talked a lot, we laughed a lot, we complained a lot and let me tell you it’s a lot more fun complaining in groups (or in twos, in my case), and it’s loads and loads better walking in the dead of night when everything is quiet, peaceful and you can see all the stars there exist. And that fresh scent in the morning, mmm. I am certainly not sorry I went and I’m literally so proud of myself that I’ve done it and that my friends have done it & I’m also really proud at my feet because, miraculously, I didn’t even get one blister. Yay me! I don’t really know if I’ll ever go again, but it certainly was a big and unique experience for me that I (and my feet)’ll never ever forget.

So this is all for this post because I’m toooo tired to write anything else right now. I hope I didn’t bore you too much, but I just wanted to get it all out. 😉 I also hope Summer Vol.2 comes soon. 😉 G’night kids!

Odločitve.

A ni hudo, kako te lahko en kratek vikend z resnično dobro družbo popolnoma nepričakovano spremeni? Kul občutek! Tisti, ki ne veste o čem govorim – gospodičnica Mašica se je prostovoljno in po začudenju mnogih (no pač, mogoče samo enega ali dveh) odločila it ‘sama’ na duhovne vaje. Nova Štifta je kul, prisežem!

b22

Na spletni strani SKAM-a piše nekako takole: ”V začetku posta radi sprejmemo velikopotezne odločitve in po nekaj dnevih ugotovimo, da nam je težko vztrajati v njih. Zakaj se vedno težje odločamo, kako sprejemati prave odločitve, kako prepoznati za kaj naj se odločim, kako mi pri tem lahko pomaga Bog?/…/”. In ker sem že ravno v situaciji, ko se ne morem odločiti, kaj bi bilo dobro zame in za ljudi okoli mene, poleg tega pa na duhovnih vajah nisem bila že vsaj kakšna tri leta, sem se pač odločila iti. In aš kaj? Kljub moji začetni ne-samozavesti glede vsega skupaj mi ni niti malo žal. Hvala, G., še enkrat.

b55

b11

Kaj te vodi k odločitvam? Katera odločitev je zares tvoja? Za katero si prepričan, da si se res prav odločil? Katero odločitev najbolj obžaluješ? Kako si se soočil s posledicami svoje odločitve? Kako so le-te vplivale na tvoje življenje? In kakšno mesto ima pri tvojih odločitvah Bog? Če se pogledaš v zrcalo – kaj vse vidiš na tvojem obrazu in vsej tvoji podobi? Kaj so odločitve in kaj so le tvoji odzivi na druge?

Hja, težka težka.

b33

In najboljša stvar vseh treh dni je bila spoved. Po moje se  nisem tako jokala že od predlanskega Međugorja. In dejansko potem tako friking dober občutek. Neopisljivo.

b44

Hvala, res hvala vam vsem, ki ste mi uspeli polepšati vikend, za katerega je na začetku kazalo, da bo popolna polomija, na koncu pa ste mi ga prav vi uspeli oblikovati v nekaj, za kar sem mislila, da lahko doživim samo tisti prvi teden v avgustu. Hvala vam.

Hakuna matata.

A veste tisto, ko nekaj časa nekaj zagovarjaš, potem pa ti postane popolnoma vseeno, ker je pravzaprav neumno zagovarjat nekaj neumnega? No, to. Danes sem doživela pravo pravcato razsvetljenje in moji tipo-Kralj-Matjaž možgani so začeli dejansko malo migat (*iz neznano kje se mi v misli prikrade tista pesem od Gadov Modrijanov, aš, malo malo migaj šeeee; okej, nč čudna*). Zadeva namreč vključuje večni (okej, mogoče ne večni, skoraj pol leta pa vendarle že traja) prepir o tem, katere pesmi bo zapel kateri mladinski zbor pri sveti maši. In sicer olala, danes mi je postalo prav vseeno. Zdi se mi namreč neumno prepirat se čez nekaj, česar si pravzaprav niti ne lastimo. No, razumljivo bi bilo, če bi pesem dejansko kdo izmed nas napisal, torej, da bi bila povsem njegova, avtorske pravice pa to, blablabla. Pa ni. Prav bedno mi je poslušat z obeh strani (s strani mlajšega mladinskega zbora & benda ter s strani malce starejšega mladinskega zbora, brez benda), da to pa to pesem ste nam pa vi vzeli, ta pa ta je bila pa samo naša, tista bi bila bolj primerna za tisti zbor, ono bi morali peti ‘tamali’  itd. itd. Judge me all you want, ampak a ni prav neumno? A je zdaj vse skupaj postalo tekmovanje, kdo je dejansko bolj primeren za petje? Lejte, z vsem srcem priznam, da sem tudi sama spadala v tako skupino, ki je razmišljala isto, kot sem napisala zgoraj. Ampak danes pa mi je postalo vseeno. Kje je sploh razlika? Pravzaprav edino v tem, kje kdo stoji – na koru ali dol v klopi. Mislim, da če je ljudem res tako bedno stati v klopi in poslušat, katera pesem se poje na koru, pridte raje gor in pojte še vi. Ni tako težko (ajde, ene par stopnic) in v cerkvi (doro, na koru) so itak vsi dobrodošli, alo. Vem, da je malo unusual, če si par let starejši/mlajši od ostalih. Samo, če ti je pesem res kul, zakaj pa ne? Vem, VEM, da je bedno, če prineseš note za določeno pesem in ti jo vzame drugi zbor, ali pa da ti igraš drugo pesem že ne vem koliko časa, pa jo po novem zapoje spet drugi zbor (damn, konfuzno postaja tole, čestitke, če kdo razume). Ampak, če pogledamo tk, bi morala potem biti jaz jezna na npr. MPP, ker so enkrat zapeli tole pesem, ker alo, ta je naša in jo pojemo vsako drugo nedeljo in je ne damo. In starejši pevci bi morali biti jezni na nas, ker halo, oni pojejo tiste zlajnano ponavljajoče se 500 let stare pesmi že 500 let in so tudi njihove, in a way. In Hillsongi bi morali biti jezni na vse nas, ker pojemo/igramo njihove pesmi, ki jih oni igrajo povsod po svetu že ne vem koliko časa. Pa nisem, in tudi oni menda niso. Tudi žpk je enkrat omenil, da nismo tam, da nastopamo, ampak da z vsem srcem in dušo pojemo Njemu. In ne mi zdaj govorit, da je meni ‘lažje’ ker sem tako v bendu, kot pri mladinskemu zboru #2 in sem deležna vseh možnih pesmi, ker ni! Kot sem že omenila mi je žalostno poslušat tarnanje iz obeh strani, človek pa potem itak pričakuje od tebe, da podpreš njegovo mnenje. Kaj naj? Do zdaj sem jih, ampak sj pravim, od danes naprej imam pa dovolj. Sej meni je tudi brez veze včasih v zboru pet tiste stare pesmi, ampak mi je tudi v bendu dolgčas, ko igramo tiste bolj otroške. Tko pač je; nisem Hannah Montana in nimam the best of both worldsNe me narobe razumet, jaz sicer jako uživam, če sem del benda ali pa če sem del zbora #2, ampak to kreganje je pa res kr neki.  In če sem zdaj izpadla kot nekakšna ‘izdajalka’ obeh zborov in boste name odslej gledali drugače, se opravičujem, povem tako kot jaz trenutno vidim celotno zadevo. Aja, in ta celoten rant se ne nanaša na tooočno specifične osebe, ampak pač tko, za v razmislek, če se bo komu dalo (mislim, če je kdo iz vsega tega sploh razumel point, an, ker moje pisanje, kot že vsi vemo, ni ravno briljantno). Aja #2, če se pa kdaj sama spozabim in spet prevzamem določeno stran, mi naj pa, lepo prosim, nekdo da šamr s kiblo. Tenksič.

No, zdaj pa k resnim zadevam. A sem že kdaj omenila, da mi je enkrat, odkar sem v Ljubljani, uspelo prit peš s Poljanske do Viča v piščancih in moji pižami, ki jo sestavljata ene superske Batman pajkice in kratka majica z napisom ‘I’m not normal’? Ne? No, sam tko, da veste za vnaprej, da včasih res nisem normalna.

Pa vseeno, lep preostanek nedelje. 🙂

[youtube http://youtu.be/fTtgVSxfr5M]