Evo mene. Po dveh mesecih zabušavanja in izogibanja pisanju o mojih ‘go-with-the-flow dogodivščinah’ – ker se mi pač ni dalo – (more of that here) sem se končno odločila (tudi zaradi pritiska na fejsbuku; kao 😛 ), da vam ta čudovit sončen in topel prvoseptembrski šolski dan polepšam s še bolj sončno obarvanim blog postom. V slovenščini, delno! Torej, represent represent: Kaprije! Wooohooo. Roke gor tisti, ki ste že bili na tem tako osamljenem hrvaškem otoku, da niti za lastne kartice nima! High-five!
V glavnem. Pred temle še nikol prej nisem slišala za Kaprije, kaj šele, da se dol v mladinskih skupinah preživlja počitnice. Odločitev za počitnice je bila sklenjena res čisto na hitro. Ker ob treh zjutraj za vikend nimam kj bolj pametnega za delat kot se pač prijavljat na take stvari. Menda sem bila celo prva, ki se je prijavila (ja halooo, če je blo pa za 5€ cenej!), upsidejzi. Mister je bil pa takoj za mano, hihi. Kakorkoli že. Ker je tja šlo tudi par ljudi, ki jih bežno ali ne tako bežno poznam, je blo treba tisto prijavo kakopak izpolnit pa poslat, ker menda takih počitnic ne gre zamudit. Preverjeno.
Od vsega skupaj me je najbolj skrbel moj želodec, itak (človek bi prej pomislil, da me bo bolj skrbelo to, kako bom izgledala v kopalkah, ma fuuučka mi se 😀 ), in že prvi dan me ni razočaral. Ko smo ob približno desetih (pol ure gor dol) zvečer prispeli na Kaprije, so nam seveda ponudili večerjo – hrenovke > čevapčiči. Woop. Sama sem bila lačna k zmaj, moj želodec pa se je po večerji odločil še majčkeno bolj zmajevsko obnašat, kar pomeni, da ko so si po večerji vsi udeleženci krenili namakat tačkice v morju, sem jaz večer sama preživela v družbi postelje in bolečine. Fun! Na srečo je bilo tako samo prvi dan, druge dni se je obnašal bolj spodobno. Priden poba.
Vsi udeleženci smo bili že predhodno razdeljeni v skupine in juhu, pristala sem skupaj z Mistrom in še dvema carjema, Nastjo in Kristjanom. The Amazing Four, prav res! 😉 Ker je imela vsaka skupina vsak dan svojo nalogo (od kuhanja, pripravljanja mize, pomivanja posode, pometanja hiše, pomivanja kopalnice do trganja trave (wut?!), ustvarjanja poti do kapele ipd.), je eden najlepših spominov prav tisti od našega kuhanja kosila, skupaj s še enim carjem (ja, Lukaš, o teb govorim 😛 ). Program je sicer potekal tako, da smo po jutranji maši/molitvi in zajtrku imeli dvourni vsebinski blok, potem je se je pripravljalo kosila in hamsanje le-tega, nato preživljanje časa na plaži do nekak sedmih zvečer, po plaži pa še pripravljanje in hamsanje večerje ter večerna refleksija in molitev, od desetih naprej pa smo imeli prosto. Vmes se je seveda vedno našel čas za družabne igre, ki jih jaz osebno res ne maram, namreč zato, ker vedno izgubim ali pa ker postanem živčna. Tko, judge me.
Letošnja tema počitnic se je nanašala na medsebojne odnose (naslov se je glasil ‘Kam te veter nosi? Pomembni so odnosi!’). Takole nekak so nas prepričevali na spletni strani SKAM-a: V središču letošnje Poletne šole skupnosti bodo medosebni odnosi. Ne le, da jih bomo živeli – poskušali jih bomo bolje razumeti, se o njih pogovarjali in si prizadevali rasti. Vzeli si bomo čas zase in čas za skupnost. Skupaj bomo odkrivali lepoto in zahtevnost komuniciranja ter se učili sprejemati medsebojno drugačnost. Ob vsem tem bomo odkrivali, kaj zame in zate pomeni bližina. V skupnosti bomo imeli tudi dobro priložnost, da nova in poglobljena spoznanja tudi zaživimo. Tako se bomo iz izkušnje učili, kje lahko vsak osebno raste v svojem odnosu do drugih. Glede na to, da vedno pravim, kako asocialna oseba sem, poleg tega pa obiskujem tak faks, kjer je učenje o vzpostavljanju in grajenju odnosa z drugimi bolj kot ne bistvo in zato pridobivanje izkušenj vedno pride prav, sta bila to še dodatna razloga, zakaj sem se počitnic sploh udeležila.
Če ”na hitro” povzamem celotno dogajanje v tednu: prvi dan smo se razdelili v pare ter na ”umetniški” način spoznali drug drugega, poleg tega pa smo preizkusili še naš spomin in sicer s tem, da smo se morali spomniti čimveč stvari o svojem sogovorniku; torej, ne le tega, kar je govoril, temveč tudi to, kako je izgledal, se držal, kakšna je bila njegova frizura, obrazna, telesna mimika, ton in barva glasu ipd.. Prav vsi vemo, da imam sama velike probleme s spominom, zato sem bolj kot ne failala (in mogoče čisto malo goljufala :P), je bilo pa zato dosti smeha. V torek smo v skupinah odkrivali koliko nam odnosi v današnji družbi sploh pomenijo. kaj je v njih pomembnega oz. bistvenega, kaj nas ovira pri vzdrževanju odnosa itd. (ja, malo berem iz naših knjigic – vzrok preberi tri vrstice višje 😉 ). V bistvu smo imeli res super pogovor s skupino, if you ask me. Sreda je bila namenjena izletu v Šibenik. Okej, ne vem, če ste že bili kdaj na katamaranu, ampak faaaađ, meni se je zdelo, kot da sem vstopila na letalo. Ne hecam. Meni osebno je blo noro, mogoče prav zaradi tega, ker je bila to moja prva izkušnja z njim (awwww). Za izlet v Šibenik nismo dobili posebnih nalog, razen par kuvert, ki smo jih morali odpirati ‘ob dolgčasu’, ‘ob nesoglasju v skupini’, ‘ob veselju’, ‘v težavah’, ‘pred odločitvijo’… You get the point. Zgornja slika npr. prikazuje našo uspešno najdbo šibeniškega bagatina (bejsikli srebrn, nad 230€ vreden kovanec), ki je bila ena od nalog v kuvertah. Juhu mi! 😛 Naša skupina se je kasneje priključila še eni in tako smo vandrali cel dan po mestu, pošnofali trgovino, napolnjeno s samimi sladkimi zadevami, šli molit v eno od cerkva, švicali vse do gradu nad Šibenikom ter se ‘prepirali’ nad izbiro velikosti pice. Nujno je bilo seveda slikanje na pokopališču zraven gradu, ker demt, ljudje tam gor majo res nor razgled. 😉 In ah, te majhne, srednjeveško izgledajoče ulice … Big like! Pa sončni zahod za nazaj … I’m a sucker for sunsets.
Četrtkov vsebinski blok je bil namenjen odkrivanju naših dobrih in slabih lastnosti. Ah, slabih se je pri meni našlo celo morje (haha, get it? Ker sem bla na morju. Ha. Ok, I give up), večji problem je bilo našteti tistih 5 stvari, za katere bi rekla, da sem v njih dobra. Težka, težka. Je bilo pa zanimivo, kaj čem.
V petek so tisti tapogumni že nevemkdaj zjutraj krenili na najvišji vrh Kaprij (132m, lej to 😀 ), da bi lahko videli sončni vzhod. Jaz nisem med tapogumnimi in sem tako raje zavlekla svoj spanec ter se zbudila v prazni sobi. Mistra sem našla v drugi prazni sobi. Človek bi reku, da sva čist za skup. Anyways, kot sem že rekla, sem bolj za sončne zahode, ne vzhode. No, tudi ostali ne-tako-pogumni-ali-pač-samo-zaspani smo se par ur kasneje odpravili na vrh, kjer smo vsi skupaj imeli sveto mašo. Jako jako fajn je blo tam gor, priznam. Ma vseeno mi ni nič žal, da nisem videla vzhoda. 🙂 Vsebinski blok je vseboval pogovor v dvojicah ob pomoči moje najljubše knjie, Le Petite Prince – iiiiii -, in sicer na temo ustvarjanja vezi, prijateljstva, spoznavanje drug drugega, odgovornosti v odnosu ipd.. Izvedela sem precej zanimive stvari, zato se ta dan uvršča med tiste najboljše v tednu. Kar se tiče sobote pa mi je v spominu ostala samo zaključna feštica z vsem možnim dogajanjem. Opa. No, dejmo, odprimo vsi pesmarico na strani 116 (recimo, da sem zadela 😛 ). 😉
Nedelja pa itak … Jutranja maša, kreganje oglašujočega se želodca (I’m weird like that), veliko presenečenje zame, zadnji sladoled in odhod domov. Kratko, a sladko. Aja, pa naaaajlepša zahvala Tomažu in tvojmu tati, da sta nas tri v LJ zapeljala do doma, ko so trolice obupale. 🙂 Prav tako hvala Luki za še zadnje smešne fore. 😀
Kaprije so nam ponudile še mnogo drugih zabavnih trenutkov, od skakanja v vodo v pristanišču popoldne in v le-de-nem večeru, otročjega špricanja v vodi in ustvarjanja ”modric” na obrazu od udarca z nogo (ups 😀 ), prijateljevanja z Dušanom Kamnom, 15+ minutnih pogovorov z ostalimi udeleženci, večernih sprehodov, tik-pred-nosom zaprtega bara, večerne adoracije, do zasebnega koncerta, ko se tuširam (hvala res, drugič izberta majčkeno bolj veselo pesem, prosim 😀 ), kot tudi manj zabavnih (še vedno si pucam uho od tistga, kar si mi naredu, Marko!; in pa, proooosim, drugič mal več zelene solate, tenkjuverimač!). But all in all, it was a pretty pretty good week. 🙂 Največja in najlepša hvala vsem, you were awesome!
flightless bird 