Maša’s Tips: How to Study When You’re a Student PART 2

1. Give yourself a heart attack with the amount of coffe you drink everyday.

2. Set the alarm at 8 o’clock in the morning, have it on repeat (and turn it off) every fifteen minutes, finally get up at 12 o’clock and start studying at 3pm. Or 8pm, which is even better, because you only have do it for 15 mins before you have to go and make dinner!

3. What you can do/study today, put off until tomorrow.

4. Change your mind every two minutes about which exam you should take when.

5. Ask your friend/boyfriend to go shopping for food instead of you. Duh, it’s not like she/he’s gotta be studying.

6. Spend all your time wondering why in God’s name you didn’t go to classes and wrote down notes when you had a chance.

7. Spend all your time wondering why in God’s name you didn’t start studying earlier.

8. If your schoolmate asks on which page are you on, always say you’re at least three pages ahead of him/her. Even if you’re not. You can be a bit of a b*tch in exams time.

9. Only eat macaroni. If you even have time to prepare that.

10. Twist your ankle and claim you can’t possibly study now because you are basically dead. Trust me, it works.

Go freshman, go. Again.

(i seriously can't stop laughing at this picture, tbh)
(i seriously can’t stop laughing at this picture, tbh)

You wouldn’t even believe me if I told you how many times I’ve tried to write a new blogpost and failed. Why? Well, simply because I don’t have anything smart/funny/any-effing-thing to say. Buuut, because the absence on this blog’s been bugging me ever since I finished with my last exam, I’m just gonna ‘quickly’ sum up what’s been happening these past few faboulous days/months (sarcasm definitely on!).

Anyhoo. As many of you already know, I have decided to transfer to another college this year. Why have I decided this in the second year of this college, you may ask (or don’t)? The thing is, I hated it here ever since the beginning. Okay, not like HATE hate it, but I really didn’t like it and I definitely didn’t see myself doing this job. I soooo baaaadly (you can’t even imagine how badly) wanted to study for logopaeida but I obviously didn’t get in because enrollment limitation was pretty effing high that year – damn you, our smart-as-hell generation! THREE DAMN POINTS away from my dream college. Ugh. Okay, I blame myself. Moving on.

And so, for some reason that’s unknown even to me I put Social pedagogy (is that even how you say it in English?!) as my second option and have hated myself ever since. Don’t get me wrong, professors are A+++, like, seriously awesome people (I mean, of course there are some ‘bad apples’).  My schoolmates are also too awesome to describe; I felt (and still feel) kinda threatened by so many smart people. 😀 Nevertheless, it was just a complete no for me from the start. I dunno, maybe it was because of how I felt about logopaedia college rejection or it was really just because of this college… I don’t know. All in all, it didn’t feel right to me and it still doesn’t.

But, as smart as I am, I said to myself in the first year of SP ‘well, heck, maybe I’m gonna start liking this college in second year, when we’re gonna have to actually work in institutions and such for a few weeks. You know, get a little insight into the whole thing’. So I stayed. And yeah, well, that whole ‘I’m gonna like it next year!’ didn’t happen. My mentor was beyond awesome, though, I couldn’t ask for a better one. But I still didn’t see myself doing this. And so, I have decided to just transfer already. Logopeadia was out of the question since you can only apply for it every second year (you were actually able to apply for it in 2013 AND 2014, too, but I didn’t know that – don’t. even. get. me. started. – but oh well, I still wouldn’t get accepted. One point. Goddamn, it’s not meant to be), so my second-best option was Special and rehabilitation programe (I’m probably saying these names completely wrong. Meeeh, idungiveashit) – kinda the same as logopeadia but not really. So I applied. The only thing I needed to do now was to finish second year of SP college since I really didn’t want to pay my scholarship back or get kicked out of students dorm. It was an ab-so-lute nightmare to get through exams, but I’m finally done.

And one week ago I found out I got accepted to SRP. Yay? I don’t know.

So, here I am. Sending 3000+ papers to the faculty again, writing emails with 3000+ questions to faculty adminitration since I absolutely hate calling people (and obviously no one replies; damnyousummervacays) and just stressing about pretty much everything. However, I feel okay. A lil’ bit excited, even. I am gonna miss my schoolmates, but what can you do. That’s life. And I really hope it’s gonna be a fantastic one from now on (well, as far as college life can be).

Okay, I have a feeling everything above sounded slightly depressing, so here are just a few awesome things that happened/are gonna happen this year: first, I got accepted to a students dorm that I wanted to go since last year but it’s supposedly pretty hard to get accepted so I didn’t really think I’m gonna get in but I did, so A HUGE YAY FOR THAT! I still can’t believe it myself. Also, a shoutout to my new roomate – couldn’t wish for a better one (and no, I’m not saying that so I can suck up to her; she’s seriously awesome 😀 )! Probably helps when our families know each other. 😉 Second, I learned a completely new song on piano (God knows I’m rubbish and too lazy when it comes to learning new songs). This one is next on the list. Yay. Third, my sisters’ confirmation went really really well and yo man, we didn’t fall down in our heels. Absolute win! Fourth, my summer vacays are going great – I’ve already read 3x more books than I have in the last two years, I’ve got a pail full of water outside to chill in (don’t judge me – I’m not going to the seaside this year) and I can finally daydream whenever I like. And last but not least MEĐUGORJE YOUTH FESTIVAL IS HAPPENING IN TWO DAYS AND YOU CAN’T EVEN IMAGINE HOW BEYOND EXCITEDDDD I AM!!

So without further ado, I hope you all have amazing vacations, too and are soaking up as much sun as you can (except if you’re in Slovenia; in that case, I feel you bro).

And a note to self: GO FRESHMAN GO.

Damn, I thought this was gonna be shorter.

[youtube https://youtu.be/WbN0nX61rIs]

Smelly cat, smelly cat, what are they feeding youuuu?

Vam povem, kaj je pa res velik problem? To, da prideš v Ljubljano, pogledaš v omaro in ugotoviš, da imaš samo še ene spodnje hlače, s sabo jih pa itak nisi prinesel nič, ker so doma vse v pranju in ker si imel v mislih, da jih imaš v stanovanju itak še dovolj. Itak! Dokazano ne znam poskrbeti za lastno rit. Dobesedno! Ampak sem problem senzacionalno – ali pač – rešila, tako, da je bilo na koncu vse v redu. Hvala, ne ploskat tko močno, no. 1 Bil je zanimiv teden. Malo sem špricala faks (predavanja ob osmih zjutraj pa to), veliiiko časa preživela na Prešernovem trgu in bila nasploh zelo vesela sonca. A kdo ni bil? Preživela sem celo razvojno psihologijo, za katero sem se skorajda že zaobljubila, da jo bom špricala do konca leta. Ker praktično nima smisla hoditi na predavanja, kjer profesor bere s povrpojnta in na vsake toliko časa vpraša ‘kaj si pa mi mislimo?’. Ampak sva se s cimrico vseeno odločili ostati zgledni študentki in preživeti tisti dve uri. In presenetljivo je bilo kar zanimivo. Razvoj otroka v štirih različnih kulturah.  Če hoče kdo gledat – linkič do trailerja. Tako kjut, zabavno in sploh kul, prisežem. 2 Sicer pa, a sem že omenila, da sem si končno kupila nov mobitel? Takega, ki je pametnejši od mene (lol, ker je to tako težko iskat, an) in sploh zelo kul. Mi je ravno danes cimrica rekla, da ga vlečem iz žepa vsakih pet minut. Ajej. Moja obramba je bila, da pač velikokrat pogledam na uro (ker sem tako oh in sploh zaposlen človek). No, pa še leeep je. Edino kar me moti je to, da se za zvonjenje pri prihodu sporočil ne oglasi več tisti kihec. Jok. Ampak, genij kot sem, sem si vseeno uspela usposobit še Instagram  in trararam, obsedena takoj. Tako da, če ima kdo Instagram – navali narod, sledim takoj! No, mogoče.

Projekt za post tudi lepo napreduje. Letos se nisem odrekla ničemur, sem se raje odločila dajati. Na nek način. In všeč mi je. Samo upam, da mi uspe speljat do konca in da ne bo vse skupaj zastonj. 3 Pozabila sem še omeniti, da sem šla v torek na koncert Odseva, in žal imam par kritik. Obljubim, samo par. No, saj drugače nič ne rečem, Odsev je kul, njihova glasba je kul (njihovo pesem ‘Tvoj križ za nas‘ čisto obožujem), vse štima. Ampak take vrste koncert, kot je bil pa ta, bi se pa vseeno dalo preživeti tudi stoje, no. Razumem, da to ni bila njihova krivda, ker so naše riti očitno preveč lene, da bi uspele tisto uro in pol stati na nogah (no, riti nimajo nog, mislim, imajo.. maaa saj veste kaj mislim), pa vseeno. Saj ni bil gala koncert, da bi se moralo sedet. Poleg tega pa Odsevovcem manjka malce spontanosti; ali pa sem samo jaz dobila takšen občutek. Občudujem sicer njihov občutek predvidljivosti, ampak prosim, ne mi prodajat bučk v smislu ‘da je to naša zadnja pesem’ in gre potem publika itak ‘še eno! še eno’ in gre na steni en slajd povrpojnta naprej in ohglejganopresenečenje, naslednji pesmi (ki je praviloma sploh ne bi smelo biti, ker je bila že prejšnja zadnja, alinekajtakega) je naslov Ena (Eno?). Ne, no. But all in all, razen tega, da se mi je vmes še malo zvrtelo v glavi, je bilo vse dokaj okej.

Stvari so se začele zapletati v sredo, kar sem nekako predvidevala, da se bodo, ampak ker sem majčkeno neumna, nisem storila praktično nič, da bi jih preprečila. In potem smo noč preživeli, tako kot smo jo … V redu, ena, dve, tri, še diham. Tudi to je nekaj. Hvala tudi posebni gospodičnici za še en poseben sprehod. Misija grad končno uspela.

Ampak zdajle, v tem trenutku, sem srečna. Res vesela. Za njiju.

‘Kej?’ ali ‘Dobre zobe maš!’

Mislim, a lahko?! Ko se končno odpravim na Nebotičnik, da poškilim kaj je tako neznansko posebnega na njem oz. s tistim razgledom z njega, mi celotno zadevo uniči – domneven – pijanček, ki me ne le sprašuje po imenu, ampak celo pohvali moje zobe. Mislim, a lahko?! ‘Maš dobre zobe. Ampak, jih maš res‘. Res bi mu morala nazaj zabiti tisto cimrino frazo ‘da za druge tega pač ne moremo rečt’, ane. In da mi je ime Marta. In da naj si najde lajf, ne pa da takole stalka dekleta, in to na Nebotičniku. Tko. Pa še neumno se počutim, ker ne vem ali je mislil sarkastično ali ne. Bogu se najbrž tako smeje tam zgoraj. Mislim, resno, ko si končno postavim kakšen cilj, pride vmes najbolj absurdna stvar, ki vse skupaj pošlje v maloro. Tako kot prejšnič, ko smo imeli izpit iz angleščine in sem se slavnostno in ponosno odločila, da bom prvič v življenju plonkala (ker gospa profesorca, jaz pač nisem tako motivirana kot Vi, da bi se naučila na pamet 13 strani neznanih besed). Ker zdaj smo pa menda ja že dovolj stari, da se lahko v tem izučimo, ane. V plonkanju, ne učenju na pamet. I wish. Gospa profesorca me je posedla v prvo vrsto, direktno pred njeno mizo. In vse tiste besede višjih letnikov, da ona med izpitom samo gleda v računalnik in igra pasjanso, so lažne. Težko mi je, ja. No, saj, nad oceno se seveda ne pritožujem, čeprav sem itak mnenja, da izpita niti pogledala ni, sicer ne bi bilo tako, kot je. Eh, škoda besed.

lj

Enivejs, čaka me še en izpit v ponedeljek, jaz pa sem seveda dan preživela tako, kot jih preživim večino v svojem življenju – v postelji, v družbi računalnika in z gledanjem serij. Okej, danes sem pogledala samo nov del Supernatural (ki bajdmimo postaja vse bolj bleh; ampak okej, vztrajam samo in zgolj zaradi Deana), potem pa je mojo pozornost povsem prevzela tale stran. Po moje sem kaki dve uri samo buljila v ekran in brala. Hvala sošolcu za share! 🙂 Še jest nisem imela časa, kar je zame povsem presenetljivo (ja, šok tudi za tiste, ki mislijo, da nič ne jem. Alo!). Se mi je v misli prav prikradla ideja, da bi nekje staknila enega Nikona (cimraaaa? 😛 ), se spravila v mojega zlatega jajčka in se odpravila po Sloveniji (aja, še prej pa kupila nove zimske gume; ne bomo tvegal ponovit iste nezgode kot lani, ane). In ja, se zavedam, da je tole posneto samo v NY, ampak recimo, da je to skoraj pol Slovenije (pha, zanalašč blond moment? ekskjuz mi). Prav super stvar, no. Skoraj tako kot tista druga ideja, da postanem prostovoljka in grem pomagat tistim ljudem, o katerih zadnje čase nenehno poslušamo na TV. Pa se mi vsi samo smejejo, češ le kaj bom jaz delala tam. Več kot vi že, očitno. Eh, škoda besed, že drugič. Ampak vseeno, GASILEC na 1919, yes? 🙂

hair1

‘Ooo, fak, sm zabita, joooj.’

‘Ni panike. Smo eni bolj.’

A še kdo kdaj dobi občutek, da kljub temu, da je veliko napisal, pravzraprav ni nič povedal? Kot moj esej na maturi, heh. Jok.

Pa lep večer. In vso srečo.

[youtube http://youtu.be/KM3MzWYa_-Y]

if we burn, you burn with us

Okej, ko ti pa sestra pove, da je napisala že tretje poglavje svoje nove knjige/zgodbe (what, nove?!), se pa mal zamisliš, če ne bi še ti malo mignil in napisal bogih 100 besed dolgo objavo. Iiiiin, evo mene! Pa še Nataša bo vesela. 😛 Bom pa danes kar po slovensko šprehala, ker se mi pač ne da po angleško. Tko je.

Ugotovila sem, da imam obsesijo s štumfi. Oziroma z barvami in vzorci, ki so na njih. Pa tudi s tistimi na prevlekah za kovtre. In na skodelicah. Zdaj veste, kaj mi je potrebno kupiti letos za rojstni dan, da bom srečna (ne, nisem ga imela en mesec nazaj!).

Prisežem, preletela, prešnofala in ‘predogledala’  sem si vsako možno predlogo, ki jo wordpress ponuja, pa ne najdem niti ene, ki bi ustrezala mojemu – očitno – neumno unikatnemu okusu. Namreč, tale, ki jo trenutno imam, je postala čisto preveč temna in je glede na wordpress že pristala v kategorijo ‘retired’, pa vendar je še najbolj normalna. Bom morala Misterja prosit, naj mi nekaj  skupaj spaca. Sprogramira. Da bo lepo za videt, an! 

Uspelo mi je narediti domnevno najtežji izpit v semestru. Sem se kar jokat začela, pa vpit tudi, ob devetih zvečer. In ene miljonstotisočpetstokrat preverila, če sploh gledam pravo vpisno številko. Še mati me je objela. Oh. Profesor je pa tako super napisal ”tolažilne” besede, da sem se v vsem tistem srečnem joku morala tudi malo nasmejat. Drugače pa sta pred mano še dva izpita in za prvega se mi ne da niti s prstom mignit. Teorija vzgoje, ma dej. Bleh.

Moram rečt, da je ena najboljših stvari ob pol štirih zjutraj hodit iz Rožne do Poljanske. Resno mislim. Smo s cimrico sicer preverile, če od Drame vozi kakšna trola, pa naj bi si gospodična izvolila priti šele čez pol ure, tako da sva jo ubrali kar peš. Lepo po svežem snegu, diagonalno po Kongrescu in čez Prešernov trg. Aja, ponoči v snegu se je pametno izogniti tistim belim gladkim ploščicam tam pri kipu. Prikrite drseče hinavke! Je bilo pa zato nekaj smeha na ta račun. Pa tudi na to, da rampe od daleč očitno izgledajo kot avto s prižganimi lučmi. Zato sva iz strahu šibali po drugi poti in se smejali stopinjam pred nama. Halo, a je sploh možno, da moški hodi tako ‘skupaj’? Na ‘ozko’? Ah, ne znam opisat. Ampak po moje je moral iti. A veš. Iti. Tja. Get it? Dud, od kje sem se vzela, pa moj beden humor… But all in all, zabava v Rožni je super stekla, z izjemo izginotja ene od slavljenk in manjšo paniko, ampak se je na koncu vse dobro izteklo. Čeprav priznam, da mi je bila tista zadnja ura še najbolj všeč. Majhen krog sošolcev, podajanje pijače in hrane naokoli, še prej pa interne socialno pedagoške fore s samicami. Op! Še sošolki sem uspela eno fišboun nardit. Jej!

 llol

Aš,  jaz osebno sem prav navdušena nad snegom. V Ljubljani malo manj, ker ga dejansko sploh ni, če pa že je, se spremeni v tisto tipično brozgo na cesti, da se potem moji piščanci samo umažejo (oh, kakšna fashonista!). Je pa zato doma toliko bolje, pa še otroci iz vasi so se letos spet odločili naredit stezo na hribu. Za sankat. Pa šlaufat, pa lopatkat. Sem si sposodila gumo (a.k.a. najboljše prevozno sredstvo po snegu) od prijateljice, ugotovila da je sicer tista luknja v sredini dovolj velika, da se v njej lahko po dolgem in počez raztegneva jaz in moj ego (ha), ampak sva se s sosedom nekako le ‘naguzila’ nanjo (na gumo, ne na luknjo, alo) in zdrvela navzdol. Po moje sem pol vasi spravila pokonci z mojim kričanjem. A zabavno je pa bilo!

Jok! D disk je zopet poln. Mogoče pa res preveč filmov naenkrat pogledam. Ena točka več za Misterja. Ampak nad Unconditional sem pa kar pojokcala. Grozna sem. Film pa priporočam na polno!

[youtube http://youtu.be/s0P5hNmBOcQ]

the more boys i meet, the more i realize it’s him i want to be with

So busy all the time! College, college, college, food, food, food, shopping for college, reading for college, paying penalty for delay of college books (as if I wasn’t poor already, damn), doing papers for college, college, college,  studying, college… Have I mentioned college? I am silently and slowly falling apart.

On the bright side, I tried something new in these past couple of weeks – Chinese food! Couldn’t say no to the invitation from The Mister. And so we went to a place called ‘New Shanghai’ in Ljubljana. And honestly, it wasn’t so bad. That shrimp (or is it crab? I dunno) chips was especially and – again – suprisingly good. And I bow to that rice with chicken, eggs and peas – so good! I’d been a little disappointed with the dessert because I expected that ‘magic trick’ of burning the ice-cream, but I only got the regular ice-cream. Oh well, better luck next time. But I also realized that I’ll never be able to hold those damn sticks. Hallelujah for forks!

chinese1

I was stopped by the police for the first time in my life today. And it was literally SO MUCH FUN. The best first traffic control everrr. Weirdo.

Did you drink any alcohol recently?

‘*laughing* Nopeee. *looking at him with a serious face* No, seriously. No.

‘Are you always so happy when you see the police, though?’

Woooopsie-daisy.

nowpanic

And the best news ever this week? MY BRACES ARE COMING OFF IN MARCH/APRIL INSTEAD OF SEPTEMBER.  FUCK YEAH! Happy hippo!!!

if anyone asks, i’ll tell them we both just moved on

I absolutely hate English. No, seriously, I do. Or maybe I just hate it because I have English classes for almost five hours straight. On Mondays. After already having three hours of a different subject. And three before that. And everytime it’s my turn to talk, I just freeze. Completely. And my heart beats like craaaazy. Like yesterday. I made this awesome plan in my head how I’m going to speak when it’s my turn and then BAM. Nothing. Embarassed much? I give up.

Nevertheless, what else is new you ask? Well, I’m quite settled in our new apartment in Ljubljana and I’m actually feeling pretty good there, though I have a feeling I won’t be on the Christmas list of at least one of my roomates (well, EXCUSE MY AWKWARDNESS). And also, don’t you just hate when people don’t clean up after themselves after they’ve had a shower? Well, sorry but I do. If I can clean my own damn not-so-cooperative hair, then sure as hell you can do it, too. Disgusting. I’m not saying I’m not lazy because I’m probably the laziest person ever, but hello, I really don’t want to swim in someone elses hair. *insert ewww moment* The same goes for cleaning up the floor. I literally clean almost every hair from my head that I can find on the floor in the bathroom after I’ve had a shower (I’m not saying the same for the bedroom, tho. Sorry, Tad, I promise I’ll vacuum it this week. 😛 ) because it’s kind of disturbing to think the next person going inside the bathroom is going to see all that mess on the floor. Charming. And what’s up with taking our toilet paper? Um, HELLO, what about my butt? Buuut, I’m just too much of a chicken to say anything out loud anyways, so for now, we’ll just have to deal with it. FOR NOW.

1

But so far it’s been a good week (why do I start every sentence with ‘but’ or ‘anyways’? What’s up with that??). Hooray for the holidays, though I think they shouldn’t be called holidays anyways since we kind of mourn and remember the dead. Buuuut okay, if this means I get to go home early this week, then it’s fine with me. Okay, enough with the rabmling.

2

Oh, hello, random ‘bug-killing device’.

I’ve started my classes at  9 a.m. today and we’ve (we, as in, six girls who have been given the honour to present the book to others. Oh, yay!)  had an hour long talk about a book called ‘Drama je biti otrok’ by Alice Miller. And something extraordinary happened. I spoke out loud. Really. And the professor was somehow so appalled at my question/statement, that he mentioned me later during the ‘real’ class. He said that he would have never thought about me speaking out loud, but hello, a chicken full of surprises here. *a little proud moment* It’s been a good day. And I’m starting to like college a little bit more. Just a little.

3

Favourite song at the moment? Most difinitely this one.