Slabo.

Včasih se res vprašam, če mi v življenju ne more it še slabše, a lej ga no, očitno lahka. Izgubila sem povsem nov prstan iz Međugorja. In dejansko mi gre kar na jok. Čisto nov, a štekaš?! Za vas se to seveda ne zdi nek velik problem, meni je pa žal kar big deal. Tudi moj podvig, da pridem danes do gradu, pač zaradi okoliščin ni uspel. Sem pa zato vsaj uspela vidt tisto čudovito ulico na Gornjem trgu, ki je po mojem mnenju verjetno najlepši del Ljubljane sploh. Highlight of the day. Night. Uatevr. Čudim se in se hkrati zahvaljujem tistima dvema gospodičnama, ki sta uspeli shajati z mano. Ker to pač ne uspe vsakemu. Ne, Taš, ne nasprotuj mi, ker tole mam prav!

Slabe volje sem, prav res. Zato bo tole depresiven zapis, ampak aš kaj? Aj dont ivn ker! Še slik ne bo nobenih, tko! In ker dejansko ne vem kako lahko ljudje sploh shajajo z mano. Newsflash! Nisem ne cukrasta, ne sončkasta, ne kakršen koli drug pridevnik, ki bi lahko označeval domnevoma dobre lastnosti. Če me že hočete spoznat (vsak, ki ima vsaj malo pameti, tega seveda ne bi počel), bi moral prej vedt, da sem precej samokritičen človek (bravo Šerlok Maša, ajmo enga Oscarja!), ki je močno asocialen, ki ima tako napredno neumne možgane, da ji dve besedi uspe spravit v eno v sekundi, ki se ji zapleta jezik, ko govori z nekom, ki ga ne pozna dovolj dobro (še enkrat huje je, če je ta oseba fant; ker sem pač čudna in možgani tko senzacionalno preklopijo in ker bi človek pomislil, da po vseh teh letih bi pa že lahko malce odrasla. Okej, nima veze), ki ima samo sebe za precej neumnega in pozabljivega človeka (resno, sploh ne vem, če se ljudem splača mi kj govorit, ker vas bom itak čez en teden spet vprašala, o čem se gre stvar), ki na splošno rad zamerja ljudem, ker včasih prav paše bit jezen na nekoga (dokazno in presenetljivo nisem edina s takim mnenjem!), ki je tako štorast, da nima pojma, kako je lahko sploh še živ, ki se sekira zaradi povsem neumnih stvari in iz njih dela velik problem, ki ima včasih tako bedaste prebliske in jih, genij, izreče na glas, da ljudem itak ni jasno, o čem se kaj gre, ki mora vse vedt o vseh (in gre pri tem ljudem predvidoma močno na živce) in ki preprosto ne zna vzpostavit interakcije z ljudmi. A ni to ironija z vlko začetnico, glede na to, kaj bom po poklicu (ha!). In to je samo ena petina te pojave, ki sliši na ime Maša. Point vsega je, da se mi včasih res smilite tisti, ki me poznate. In samo poskusite mi zdj nasprotovat! Še pisat ne znam več.

A sem že omenila, da sem slabe volje?